Otonska arhitektura

Otonska arhitektura je del slogovnega sklopa masivne arhitekture, oblikovane iz karolinških prototipov z novimi bizantinskimi vplivi. Gre za nekakšno prvo izrazito in simetrično severno romansko umetnost v nasprotju s prvo južno romansko umetnostjo ^[1]. Morda se zdi, da je otonska arhitektura samo vzhodno krilo večjega ansambla, ki zajema severno Evropo in verjetno prednormansko Anglijo. Nedvomno je oblikovala drugo romansko umetnost (1050–1150) in prvo gotsko arhitekturo, rojeno v zahodnem delu.

Otonska arhitektura je del oživljanja in želje cesarjev nove Otonske rodbine, da obnovi Sveto rimsko cesarstvo. Razprostira se od Severnega morja in Baltika do alpskih regij in Saone onstran Labe do Magdeburga. V drugi polovici 10. stoletja so zgrajeni pomembni spomeniki. Meja med otonsko arhitekturo in primitivno romansko umetnostjo je natančna, med letoma 1020 in sredino 11. stoletja po mnenju avtorjev, ^[2][3]

Otonska arhitektura črpa svoj navdih iz karolinške in bizantinske arhitekture. Razen nekaterih primerov, na katere je vplivala osmerokotna Palatinska kapela v Aachnu, kot je Ottmarsheim (11. stoletje, Alzacija) in apsida opatije Svete Trojice v Essnu, se verska arhitektura razlikuje od centralnega tlorisa. Navdih, čeprav iz rimske bazilike, ostaja sočasen, otonska arhitektura ohranja karolinško dvojno zaključno značilnost z apsidami na obeh koncih cerkve.

1. ↑ Jean Valery-Radot, Le premier art roman de l'occident méditerranéen, Revue de l'art ancien et moderne, volume 55, 1929[1].
2. ↑ Jacques Tiébaut, L'église ottonienne de Saint-Pantaléon à Cologne (compte-rendu), Bulletin monumental, volume 129, numéro 4, 1971, pages 274-275[2].
3. ↑ Louis Grodecki, Au seuil de l'art roman. L'architecture ottonienne, Armand Collin, Paris, 1958, pages totales=342